![LUGOS [navigacijska vrstica]](../../x/banner4.gif){kind=small}
Roman Maurer
Linux je operacijski sistem vrste Unix, ki ga je dovoljeno prosto razširjati. Njegov razvoj je porazdeljen in poteka po načelih evolucije. In kako se ga uporabniki naučijo? Če so pripravljeni brati, imajo dobre možnosti, da to storijo brezplačno.
Linux je prosti Unix. Za začetek razčistimo tri pojme. ,,Unix`` pomeni operacijski sistem, ki skuša čimbolj zadostiti standardom POSIX. Linux je torej operacijski sistem vrste Unix, ki ga je dovoljeno ,,prosto`` razširjati, kar pomeni, da je dostopna izvorna koda, ki jo je dovoljeno spreminjati in razširjati pod določenimi pogoji. Ti so zelo fundamentalistični, najbolj znana tovrstna pravna licenca je The GNU General Public Licence (GPL), licenca ameriške ustanove Free Software Foundation, ki daje vsakemu kupcu ali prejemniku programa enake pravice, kakršne ima prodajalec, vključno s pravico razširjanja programa pod istimi pogoji, in ne pozna klasičnega odnosa med izdajateljem in podpisnikom licence (ang. licenser/licensee).
Pojem ,,Linux`` pravzaprav zajema le jedro operacijskega sistema, za pravo uporabnost pa potrebujemo tudi osnovne programe Unixa, kot so sh, ls, tr, sed, awk, grep. Brezplačne javne različice posameznih tovrstnih programov so bile napisane že davno pred pojavom Linuxa, FreeBSD in drugih javnih Unixov, zato nekateri kombinacijo Linuxa s standardnimi prostimi programi imenujejo ,,GNU/Linux``. Tukaj ne bomo tako dlakocepski in nam bo ,,Linux`` predstavljal ,,GNU/Linux``.
Bralci so bržkone že zaslutili potencialno nevarnost proste programske opreme: kako je z njeno tehnično podporo? Ali je tudi dokumentacija brezplačna? Programska oprema, za katero moramo kupiti drago knjigo, da jo lahko obvladamo, ne diši preveč po brezplačni programski opremi - bolj po vabi založniških hiš. Izkaže se, da je prosto dostopna dokumentacija za programsko opremo Linuxa kakovostna, čeprav se ne more primerjati s komercialnimi knjigami za Unix, ki jih izdajajo založbe, kakršna je O'Reilly and Associates. Vse pomembne informacije so dostopne brezplačno, tehnična podpora prostovoljcev skupnosti Linuxa pa je na takšni ravni, da si je v tekmovanju za najboljši izdelek ali storitev leta 1997 po mnenju revije InfoWorld prislužila celo prvo nagrado!
Dokumentacija Linuxa se je razvijala skupaj s sistemom, vendar ne vedno z enakim tempom. Zametki dokumentacijskega projekta za Linux (The Linux Documentation Project, LDP) segajo v leto 1992, ko je skupina, zbrana okrog Larsa Wirzeniusa, začutila potrebo, dokumentirati dogajanje v svetu takrat enoletnega Linuxa, ter resneje pričela s pisanjem dokumentacije, pa tudi po vzoru FidoNews začela izdajati elektronski tednik LinuxNews.
Leta 1994 se je žarišče s Finske preselilo v Ameriko. Matt Welsh je v strežniku Univerze Severne Karoline zasnoval eno prvih strani, posvečenih Linuxu, Dokumentacijski projekt za Linux. Leta 1996 je dokumentacijsko štafeto prevzel Greg Hankins. Strežnik se je dolga leta imenoval sunsite.unc.edu, saj ga je sponzoriralo podjetje SunSoft. Strežnik sunsite.unc.edu je bil namreč poleg tsx-11.mit.edu in nic.funet.fi eden od treh velikih arhivnih strežnikov za Linux. Šele novembra 1998 so strani dobile novega sponzorja, tokrat ,,nouveau riche``, podjetje Red Hat, znano po izvedbi Linuxa in paketnem sistemu za namestitve in nadgradnje programske opreme, in se preimenovale v http://metalab.unc.edu/LDP/.
Sčasoma se je v strežniku, v katerem je LDP, nabralo ogromno informacij in programov ne le dokumentacijske narave, to pa je povečalo promet do mere, ki zaradi zastojev meji na neuporabno. Dandanes se njegova vsebina dnevno zrcali v več kakor 50 držav. Med zrcalnimi strežniki sta tudi dva slovenska: na ljubljanski in mariborski univerzi.
Dokumentacija za Linux je bila sprva raznovrstna. Sestavki projekta LDP so se sprva pojavljali v navadnem tekstovnem zapisu, kot datoteke za LaTeX, hipertekstni sestavki v zapisu HTML ali Texinfo, kakor se je pač komu zazdelo. Pretila je nevarnost ,,babilonizacije`` dokumentacije, zato se je bilo treba odločiti za obliko zapisa, ki bo avtorjem vsiljevala strukturiran način pisanja in bo hkrati primerna za pretvorbo v priljubljene oblike zapisa. Zapis HTML, posebna zvrst besedila, definirana z določitvijo vrste sestavka (ang. Document Type Definition, DTD) v standardnem posplošenem opisnem jeziku SGML (ang. Standard Generalized Markup Language, ISO 8879:1986), se je morda sprva zdel obetavna novost, a so se novejše različice tega formata preveč usmerile k opisu videza sestavka namesto njegove vsebine. HTML je namenjen interaktivnemu branju, tiskanje tovrstnih sestavkov pa deluje bolj za silo in izgled spisov je lahko hudo neenoten. Za izvorni zapis dokumentacije je bila zato izbrana druga oblika, definirana v SGMLju, DTD LinuxDoc, za katerega so tvorci napisali programe za pretvorbo v druge oblike (DTD je namreč samo opis in je uporaben šele, ko ga pretvorimo v kako drugo obliko). Leta 1996 se je paket orodij LinuxDoc preimenoval v SGMLTools, da bi izražal siceršnjo neodvisnost od Linuxa in od DTDja LinuxDoc, ter njegovega sorodnika, DTDja HTML.
Današnja dokumentacija za Linux se torej večinoma piše v obliki SGML DTD LinuxDoc s paketom SGMLTools. Pri tem so lahko v pomoč orodja, ki barvajo skladnjo ali drugače ponazarjajo strukturo sestavka - taka sta urejevalnika Emacs in LyX. Datoteko .sgml s paketom SGMLTools lahko pretvorimo v običajni tekstovni zapis in v zapise HTML, DVI (DeVice Independent sistema TeX), LyX, GNU info, RTF (Rich Text Format), PostScript in PDF (Portable Document Format), ter se odloži v čimveč zapisih v strežnikih FTP. Tako početje je smiselno, saj je HTML primernejši za pregledovanje na zvezi, obliki PDF in .txt za iskanje po spisu, PostScript pa za izpis.
Tvorci paketa SGMLTools, katerega trenutna različica je 1.0.9, so šli v strahu pred napihnjenostjo HTMLja predaleč. V opisu DTD LinuxDoc so pozabili na tabele, slike, matematične formule, ter celo črke nezahodnih narodov. Za srednjeevropske narode to ni prevelik problem, saj lahko kljub temu pišejo znake po standardu ISO Latin 2 (8859-2): SGMLTools jih prebavi, kljub temu, da jih ne prepozna kot take. Zato se je jeseni 1998 pojavila različica SGMLTools 2.0, ki podpira precej bogatejši opis vsebine besedila DocBook v3.0. Slednjega razvija Davenport Group, konzorcij strokovnjakov za tehnično dokumentacijo. Razpoznavalniki ter prilagojeni urejevalniki za ta DTD obstajajo tudi za druge operacijske sisteme (denimo Microsoftov Windows). V enem letu naj bi avtorji spisov za Linux, ki so del LDP, prenesli sestavke v ta novejši opis dokumenta.
Ko trčite ob problem, vas bo razveselilo, da za Linux obstaja več stopenj pomoči, ki je brezplačno dostopna v elektronski obliki. Izvorno je večinoma napisana v angleščini, avtorji pa so v veliki večini prav prijazni in veseli vsakršnih pripomb.
Nove uporabnike bo morda malce motilo, da posamezni spisi FAQ ne razlagajo osnovnih pojmov in zahtevajo neko predznanje Linuxa ali drugih Unixov. Popolni začetniki naj bi segli po spisih HOWTO in raziskovali sistem. Pogosto boste morali prebrati več spisov, da boste točno razumeli težavo in jo znali odpraviti, vendar se boste ob tem naučili več kot sicer.
Sestavki so bili v prvi vrsti mišljeni za natis in ogled na zaslonu je le zasilna možnost. Obstajali so poskusi predstavitve iste informacije na papirju in interaktivno; še najbolj se je uveljavil sistem GNU texinfo, predvsem zaradi zmogljivega urejevalnika Emacs, ki ga je zasnoval Richard M. Stallman, ustanovitelj Free Software Foundation. GNU texinfo je postal standardni zapis dokumentacije projekta GNU in naj bi nadomestil stari zapis sestavkov priročnika v zapisu za groff, a je ostal omejen na programsko opremo iz projekta GNU in se ni uveljavil v takšni meri kakor stara oblika sestavkov za man. Nepotrebno deljenje poskušajo preseči uporabniki s samoorganizacijo; ker žal nekateri sestavki referenčnega priročnika v zapisu za groff niso več osveževani, jih osvežuje skupina neodvisnih prostovoljcev in pošilja Andriesu Brouwerju, ki jih zbira na javno dostopnem mestu.
Preden zastavite vprašanje, lahko pogledate, če ni bilo ravnokar ,,na sporedu``. Če ste, denimo, kupili novo napravo, ki vam beli lase, je zelo verjetno, da so imeli z njo podobne probleme uporabniki po vsem planetu in že našli rešitev, zato se odločite za nekaj ključnih besed, ki opisujejo problem in jih vpišite v iskalnik po arhivu novičarskih skupin storitve DejaNews.
Vsak človek lažje dojame informacije v rodnem jeziku, čeprav dobro razume tuj jezik. Posamezni sestavki projekta LDP ali strani priročnika so prevedeni iz angleščine v 17 drugih jezikov: češčino, finščino, francoščino, grščino, hrvaščino, indonezijščino, italijanščino, japonščino, kitajščino, korejščino, nemščino, poljščino, ruščino, slovenščino, španščino, švedščino in turščino.
Slovenci v LDP nismo slabo zastopani, tudi v primerjavi z večjimi narodi. Od pojava SlovenianHOWTO leta 1996 do danes se je začel obsežen projekt prevajanja: prevedenih je bilo 16 spisov HOWTO in FAQ na približno 400 tipkanih straneh, prevedena je knjiga o namestitvi sistema in osnovah sistemskega upravljanja na 300 straneh, začelo se je tudi slovenjenje posameznih programov grafičnega okolja KDE v Linuxu. Uporabnik, ki ne zna dobro angleško, bo imel trenutno še nekaj težav s sistemom, vendar se stanje hitro izboljšuje.
Dobro izhodišče za iskanje spletne dokumentacije za Linux v slovenščini je stran skupine za slovenjenje Linuxa društva LUGOS na http://www.lugos.si/delo/slo/. Dokumentacija je v večini primerov dostopna kot .txt, .html, .dvi, .ps, .sgml in .pdf, trudimo se tudi spremljati nove različice izvornih spisov. Vso dokumentacijo iz projekta LDP je dovoljeno razširjati in morebitne natisnjene izvode tudi prekopirati.
Uporabniki Linuxa z odločitvijo za ta OS torej nikakor niso prepuščeni sami sebi, vendar morajo biti pripravljeni na branje. Marsikateri odgovor je opisan v najosnovnejših priročnikih, ki jih je treba le vzeti v roke ali priklicati na zaslon. Če še vedno ne gre, lahko pričakujejo pomoč od osveščene skupnosti uporabnikov, ki se zavedajo, da je bil vsakdo nekoč popoln začetnik. Ob takšni pomoči, ne prav dolgo.
Roman Maurer
<roman.maurer@hermes.si>
v reviji Monitor, februar 1999
Na spletnih straneh društva Lugos objavljeno z dovoljenjem založnika
Infomediji, d. o. o.